Na gori Langtang Lirung preminil Tomaž Humar…

Današnje jutro je prineslo tragično novico, da je po nekaj dnevih negotovosti, ko je poškodovan ostal ujet na gori Langtang Lirun, preminul eden najboljših slovenskih alpinistov vseh časov, Tomaž Humar.

_______________________________________

Novica mogoče ni bila toliko nepričakovana, saj od ponedeljka oz. torka, ko je v javnost prišla novica, da je Humar zopet ujet v gori (podobna situacija je bila pred petimi leti na Nanga Parbatu, ki pa se je srečno končala), do danes ni bilo praktično nobenih novih informacij, kje na gori je sploh obtičal, v kakšnem stanju sploh je…

Ko sem v preteklih dneh na internetnih portalih  prebiral razne komentarje na novice o njegovem reševanju, si nikakor nisem mogel povsem izoblikovati svojega mnenja. Po eni strani sem se strinjal, da se je v take podvige podajati nekoliko egoistično, glede na to, da imaš družino, ki te čaka doma in trepeta zate. Po drugi strani pa sem se strinjal z mnenji, da so alpinisti pač posebneži današnjega časa, ki svoj življenski smisel iščejo na drugačen način, medtem ko se vsi ostali pustimo preganjati kapitalističnemu sistemu, ki nas iz dneva v dan tako fizično kot duhovno uničuje.

________________________________________

Žal se je Tomaž pridružil druščini odličnih slovenskih alpinistov, ki so svojo življenjsko pot končali prezgodaj… Lansko leto nas je zapustil Pavle Kozjek, leta 1997 Janez Jeglič, leta 1995 Šrauf, leta 1983 Nejc Zaplotnik…

V mojem spominu bo neglede na vse ostal kot človekoljub (njegova fundacija skrbi za zdravstveno pomoč vasici pod Nanga Parbatom; zbiral je denar za izgradnjo pediatrične klinike…) in izjemen alpinist (opravil več kot 60 prvenstvenih vzponov; leta 1996 za vzpon na Ama Dablam prejel Zlati cepin – nominiran nato še dvakrat;  leta 1999 preplezal izjemno težko smer – legendarni Messner jo je imenoval kot velik iziv za tretje tisočletje – na Daulagiriju …)!

Umrl je tam, kjer je bil najraje…na gori!

RIP Tomaž!

(vir: www.humar.com, wikipedia.si)