2. del: Brezimenkovo odraščanje in njegov prvi šolski dan

Kot vsak majhen otrok je tudi Brezimenko (ljubkovalno tudi Brezimenkec) hitro rasel. Pri šestih letih je meril že krepkih 135cm. Ker so mu vse hlače postale prekratke, mu je mama hotela kupiti nove. A Brezimenko se je temu močno uprl, rekoč, da jih ne rabi. Ugotovil je namreč, da če si samo štumfe mal višje čez gležnje potegneš, te tam ne bo zeblo v noge. Torej zakaj bi potreboval nove daljše hlače, če so tiste z malo krajšimi hlačnicami povsem vredu. Mama mu zaradi ljubega miru ni hotela ugovarjat in ga je zato pustila, da je imel, kar je hotel.

Kmalu je tudi za Brezimenka napočil dan, ko je moral v šolo. In to ravno na svoj rojstni dan, prvega septembra. Uh, kako se je Brezimenkotu to zdelo fejst. Že teden dni prej si je skrbno pripravil rumeno rutko ter v torbo zložil vse potrebne zvezke in knjige. Ko se je na ta pomemben dan zjutraj zbudil, ga je kar razganjalo od navdušenja, da bo končno lahko šel v šolo. Takoj si je oblekel svoje prekratke kavbojke na korenčka, si potegnil bele štumfe kar se da visoko čez gležnje, hitro oblekel srajco, še okrog vratu zavezal rutko ter obut v gojzarje primaširal k mami. »V Šolo grem« ji je še ponosno rekel in hitro odbrzel na cesto.

Točno ob osmi uri je bil že pred svojim razredom. Ker je bilo pred vrati že kar nekaj drugih otrok, se je poskusil kar vriniti pred njih. Ker je bil vešč suvanja s komolci, to zanj sploh ni bil kakšen večji zalogaj . Ostali so ga sicer malo čudno pogledali, a Brezimenkec tega sploh opazil ni. V mislih je imel samo to, kako se bo usedel povsem v prvo vrsto direkt pred tovarišico in kako bo točno ob rob mize zložil svoje zvezke ter puščico. Poleg tega je hotel biti tudi prvi, ki se bo usedel na stol. Zato se je trdno ogradil pred vrati razreda, da ga ja kdo ne bi mogel prehiteti…

Nadaljevanje kmalu!!!!!!!!!!!

Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj namerna!